Učna pot se nahaja v krajinskem parku Ponikovski kras. Vodi nas skozi gozdove, ki obdajajo naravni spomenik kraško jamo Pekel. Speljana je krožno, saj se pred jamo začne in tudi zaključi. Pot je dolga 1980 m, prehodimo jo lahko v dobri uri in pri tem premagamo višinsko razliko 129 m. Že leta 1984 jo je uredilo Gozdno gospodarstvo Celje, sedaj pa zanjo skrbimo gozdarji Celjskega gozdarskega društva in Zavoda za gozdove Slovenije, Krajevne enote Žalec.
Proti naselju Ponikva se nedaleč stran od učne poti nahaja naravni spomenik izvir potoka Ponikvice, ob katerem je urejeno tudi nekdanje perišče. Od izvira naredi Ponikvica kratko pot do požiralnikov v Lokah, kjer ponikne v podzemlje jame Pekel in iz nje priteče kot potok Peklenščica. V bližini požiralnikov je urejena tudi pitnica izvirske vode Ločanke.
Na učni poti so na 10 informacijskih točkah predstavljeni odnosi v gozdu in naravi, različne vloge gozdov, gozdne ptice in živali, življenje dreves, gozdna tla, vpliv škodljivcev in ujm na gozdove ter kras s kraškimi pojavi. Na vrhu poti lahko na Požerišču posedite v hladni senci hrastov in borov ter prisluhnete ptičji simfoniji.
Vabimo vas na sprehod po poti, po kateri vas bo vodila radovedna sovica Brihta. Skupaj z njo boste lahko odkrili številne skrivnosti, ki jih v gozdu nikoli ne zmanjka.
Informacije in vodenja:
Zavod za gozdove Slovenije, KE Žalec: tel. 03/57-13-588;
e-pošta: ke.zalec@zgs.gov.si
Turistično društvo Šempeter, e-mail: info@td-sempeter.si,
tel.: 03 700 20 56, 031 645 937
Vsak obiskovalec pot uporablja na lastno odgovornost.
Les je v preteklosti predstavljal najpomembnejšo dobrino, ki jo je gozd nudil človeku.
Skozi tisočletja sobivanja z gozdom je človek začel izkoriščati dobrine, ki mu jih je nudil gozd. Najpomembnejšo mu je predstavljal les, ki ga je uporabljal v vsakdanjem življenju. Z uporabo lesa v različnih oblikah domačih obrti se je lahko tudi preživljal. Stari domači obrti, ki sta neposredno povezani z izkoriščanjem lesa, sta kuhanje oglja in apna.
Pred nami so ostanki apnenice, v katerih so nekoč kuhali oziroma žgali apno. Pridobivali so ga iz lomljenega apnenca, ki so ga zložili v apnenico in nato v njej s kurjenjem lesa vzdrževali visoko temperaturo. Pri tem se je iz apnenca sproščal ogljikov dioksid in nastalo je žgano apno. Ko je bilo to dovolj ohlajeno, so ga v apnicah dali v vodo, kjer je nastala gosta bela masa-gašeno apno, pripravljeno za uporabo.
Podobno je bilo pridobivanje oglja, ki so ga kuhali v oglarskih kopah. Glavni porabniki lesnega oglja so bile fužine in kovaštvo.
Za izdelavo ene tone gašenega apna sta bili potrebni dve toni lomljenega apnenca, eno tono oglja pa so skuhali iz približno desetih prostorninskih metrov bukovih drv. Zaradi velikih potreb po lesu so bili gozdovi okrog apnenic in oglarskih kop pogosto prekomerno posekani
Pred nami je skrivnostno podzemlje Pekla s čudovitimi podobami in oblikami, ki jih je skozi tisočletja izoblikoval potok Ponikvica.
Naravni spomenik jama Pekel je stara več kot 3 milijone let. Ime naj bi dobila po peklenščku, ki se vklesan v skalo vzpenja nad vhodom v jamo in varuje njene skrivnosti.
Jama ima spodnjo vodno in zgornjo suho etažo. V spodnjem delu jame nas spremljajo potok Peklenščica, zasigane stene ter številne kapniške podobe, ki lahko zaživijo v naši domišljiji. Posebna zanimivost je podzemni slap, ki pada preko 4 m visoke stene. Zgornja suha etaža je s kapniki in podobami še bogatejša. Iz jame izstopimo na površje 42 metrov višje skozi kratek umetni rov.
Za podzemlje Ponikovskega krasa so značilne nekatere slepe jamske živali, kot sta jamski polžek in jamski krešič. Stalni prebivalci jame so tudi netopirji.
Za obiskovalce je bila jama urejena že leta 1860. Stalna temperatura v jami znaša 10 oC. Pozimi, ko je zunanja temperatura nižja od temperature v jami, se iz vhoda včasih kadi.
Gozdovi pokrivajo približno tretjino Zemljine površine in predstavljajo največji in ekološko najbolj zapleten kopenski ekosistem.
So eden najpomembnejših obnovljivih virov snovi in energije na Zemlji in človeku nudijo neizmeren vir surovin. V preteklosti so bile cenjene predvsem proizvodne vloge gozdov, ki so bile povezane s pridobivanjem lesa, plodov, zelišč in lovom divjadi.
Danes se zavedamo, da največje bogastvo predstavljajo nematerialne vloge gozdov, ki jih sicer težko ekonomsko ovrednotimo. Gre za ekološke vloge, ki bistveno vplivajo na kakovost našega bivanja. Gozdovi blažijo vplive podnebnih sprememb, shranjujejo ogljik, čistijo zrak in zagotavljajo pitno vodo. Ohranjajo biotsko pestrost, zmanjšujejo moč vetra, varujejo porečja in ščitijo tla pred erozijo.
V današnji vsakodnevni naglici so vedno bolj cenjene tudi socialne vloge gozdov. Z možnostjo oddiha, sprostitve, rekreacije in turizma, nam gozdovi nudijo kakovostno preživljanje prostega časa v zdravem okolju.
Za slovenske gozdove je značilna velika biotska pestrost. V njih raste 71 avtohtonih gozdnih drevesnih vrst – 61 vrst listavcev in 10 vrst iglavcev. Čeprav so naši gozdovi dobro ohranjeni, je v njih še vedno ogroženih 47 rastlinskih in 92 živalskih vrst.
Drevesa so najvišja živa bitja na našem planetu.
Vsako drevo v gozdu ima svojo zgodbo, usodo in življenjsko pot. Ko se ta zaključi, postanejo odmrla drevesa hrana in življenjski prostor za številne druge organizme. Iz drobnih semen lahko zrastejo mogočni orjaki, kot je smreka pred nami, najvišje drevo ob poti. Visoka je 34 m, kar je toliko kot enajstnadstropni nebotičnik. Najvišje drevo v Sloveniji je sicer Sgermova smreka na Pohorju, visoka kar 62 m.
V »zgornjih nadstropjih« zelenih nebotičnikov, v krošnjah, poteka v listih izdelava hrane za rast dreves. Pri tem so potrebni voda z raztopljenimi mineralnimi snovmi, ki jo drevo črpa iz tal, ogljikov dioksid iz zraka in energija v obliki sončne svetlobe. V procesu fotosinteze nastajata kisik, ki se vrača v ozračje, in sladkor, ki ga drevo uporabi za prehrano.
V krošnji odrasle bukve vsako leto zraste okrog 700.000 listov. Iz njih dnevno izhlapi več sto litrov vode, s kisikom pa obogatijo okrog 45.000 litrov zraka. Hektar bukovega gozda vsako leto pridela kisika za 100 ljudi in trajno shrani 9 ton ogljikovega dioksida.
Narava s pomočjo vode počasi, a vztrajno ustvarja umetnine v apnencu.
Narava s pomočjo vode počasi, a vztrajno ustvarja umetnine v apnencu.
Ob premikih in prelomih so na površju in v podzemlju nastale številne razpoke, skozi katere pronica voda. Ko se ta obogati z ogljikovim dioksidom, nastane šibka ogljikova kislina, ki raztaplja apnenec. Tako nastajajo najrazličnejše površinske in podzemeljske oblike kraških pojavov. Na površju ob poti lahko vidimo vrtače in žlebiče, v bližini se nahajajo tudi požiralniki in manjše kraško polje. Najbolj zanimiv kraški pojav ob poti je jama Pekel, kjer voda raztopljeni apnenec odlaga v različnih kapniških oblikah.
Od časov, ko so po rimski cesti skozi bližnji Šempeter potovali Rimljani, se je površje na krasu znižalo od 2 do 10 cm.
Zaradi klimatskih sprememb so vremenske ujme vedno pogostejše in vse silovitejše.
Podnebne spremembe so vzrok nepredvidljivim dogajanjem v našem okolju. Ujme v obliki vetrolomov, snegolomov in žledolomov postajajo stalnica in predstavljajo veliko motnjo pri rednem gospodarjenju z gozdovi.
Z gospodarskega vidika vsaka ujma pomeni katastrofo, saj lastnikom gozdov in družbi povzroči veliko materialno škodo. Z ekološkega vidika pa ujma predstavlja priložnost, da se obnova gospodarskih gozdov, ki so marsikje že precej spremenjeni, izvede čim bolj v sozvočju z naravo.
V Sloveniji poteka sanacija poškodovanih gozdov po ujmah skoraj v celoti z naravno obnovo. Le približno 5 % gozdnih površin je treba zasaditi s sadikami gozdnega drevja. Po ujmah se gozdovi pomladijo, povečajo se tudi prehranske možnosti za gozdne živali.
Ledeni oklep na drevesih, ki je v Sloveniji nastal zaradi žleda v letu 2014, je bil ponekod debel več kot 7 cm. Tako debela plast žleda lahko smreko s premerom krošnje 8 m in površino vej 50 m2 obteži s 4 do 5 tonami ledu.
Smrekov lubadar predstavlja v zadnjih desetletjih najnevarnejšega škodljivca v slovenskih gozdovih.
Veliki ali osmerozobi (Ips typographus) in mali ali šesterozobi (Pityogenes chalcographus) smrekov lubadar sta majhna hroščka, velika le nekaj milimetrov. Kljub svoji majhnosti pa lahko v smrekovih gozdovih občasno povzročita ogromno škodo.
Lubadar je v smrekovih gozdovih stalno prisoten in običajno ne povzroča večjih težav. Daljša sušna obdobja ali obdobja po ujmah pa predstavljajo ugodne razmere za njegovo prekomerno namnožitev. Takrat niso v nevarnosti le posamezna drevesa, ampak celotni gozdni sestoji, kjer je prisotna smreka. Napadena drevesa, ki se sušijo, je treba čim prej posekati in odstraniti iz gozda ter vzpostaviti gozdni red.
Pri ugotavljanju številčnosti in deloma tudi pri zatiranju lubadarja si pomagamo z režastimi pastmi, v katere ga privabljamo s feromonskimi vabami.
Ob ugodnih vetrovnih pogojih se lahko lubadar razširi tudi do 40 km daleč, saj lahko neprekinjeno leti do 6 ur. Običajno se razširi okrog 500 m od žarišča napada. Na večje razdalje ga prenašamo v lubju napadene smrekove hlodovine.
Tisočletni procesi razkrajanja so v gozdnih tleh ustvarili bogastvo, ki rastlinam predstavlja vir za novo življenje.
Gozdna tla nastajajo z razgradnjo opada in preperevanjem matične podlage. Sestavljena so iz mineralov, organskih snovi, vode, zraka in številnih organizmov. Vse to se nahaja v različnih plasteh tal, imenovanih horizonti.
Tla v gozdu so življenjski prostor številnih živali, gliv in mikroorganizmov ter kar vrvijo od življenja, ki ga s prostim očesom sicer ne vidimo. Ti organizmi v gozdnih tleh razgrajujejo organske snovi in sodelujejo pri nastanku humusa. Tla sicer nastajajo zelo počasi, do 3 cm v tisoč letih, zato je njihovo varovanje pred onesnaženjem in erozijo še posebej pomembno.
Drevesa s svojim koreninskim sistemom iz tal črpajo mineralne snovi in jih vgrajujejo v liste, veje in debla. Odpadlo listje, veje in les se s pomočjo živali in mikroorganizmov razgradijo na elemente, ki so ponovno dostopni rastlinam. S tem je sklenjen neprekinjen tok kroženja snovi v gozdu.
Na m2 tal živi do globine 30 cm bilijon bakterij, milijarda gliv, milijon alg, več kot milijon majhnih živalic, 100 hroščkov z ličinkami ter 50 pajkov, polžev in stenic.
Slovenski gozdovi so dobro ohranjeni in biotsko bogati. So rezultat pestrih naravnih danosti ter načrtnega in strokovnega gospodarjenja z njimi.
Gozd predstavlja zapleten ekosistem, ki se počasi razvija. Nepremišljeni posegi človeka lahko gozdove razvrednotijo in opustošijo za več generacij. Zato mora biti gospodarjenje z njimi načrtovano in dolgoročno. V Sloveniji ima načrtno delo z gozdovi že dolgo tradicijo, saj je bil prvi načrt za Trnovski gozd izdelan že leta 1771.
V Sloveniji z gozdovi gospodarimo sonaravno, trajnostno in večnamensko. S takšnim načinom upravljanja z gozdom smo vzor številnim evropskim državam. Gozdarji skupaj z lastniki gozdov skrbijo, da bodo gozdovi ostali ohranjeni in vitalni tudi za naše vnuke.
Leta 1875 so gozdovi pokrivali 36 % ozemlja današnje Slovenije. Obseg gozdov se je nato povečeval in danes gozdovi poraščajo več kot 58 % površine naše države. Če upoštevamo zgolj naravne pogoje, brez vpliva človeka, bi lahko gozdovi pokrivali najmanj 93 % površine Slovenije.
Ptice dajejo gozdovom značilno zvočno podobo.
Pomemben del biotske pestrosti naših gozdov predstavljajo ptice. S svojim načinom prehranjevanja pomembno uravnavajo število škodljivih žuželk ter skrbijo za raznos semen in plodov. S petjem označujejo svoje ozemlje in opozarjajo nase, ko iščejo partnerja. Pojejo predvsem spomladi, le taščica prepeva vse leto.
V gozdu so posebej zanimive ptice duplarice, ki si na trhlih drevesih svoj dom ustvarijo v duplih. Le v njih lahko vzredijo svoj zarod. Zaradi sečnje in pomanjkanja starih dreves z dupli so nekatere duplarice ponekod ogrožene. Pomagamo jim z nameščanjem gnezdilnic, ki nadomeščajo naravna dupla.
V gozdovih v okolici Pekla boste lahko najpogosteje poslušali ali opazovali ščinkavca, taščico, veliko sinico, kanjo, lesno sovo, velikega detla, brgleza, liščka in kukavico.
Ptičje petje je najintenzivnejše v jutranjih urah. Nekatere vrste prepevajo le eno melodijo, slavček uporablja več kot 200 različnih melodij. Pravi virtuoz pa je rjavi oponašalec, ki živi v Severni Ameriki in prepeva preko 1100 različnih melodij.
Vsaka izmed živalskih vrst, od drobne mravlje do naše največje zveri, medveda, ima v gozdu točno določeno vlogo.
Gozdne živali skupaj z rastlinami in glivami skrbijo, da je gozd vedno v ravnotežju in predstavlja stabilno življenjsko okolje. Porušijo ga lahko le nepredvideni dogodki, kot so posegi človeka in naravne ujme.
Nekatere gozdne živali se prehranjujejo z rastlinami, druge z živalmi, nekatere pa so vsejedi. Vsaka živalska vrsta v gozdu predstavlja člen prehranjevalne verige. Če posamezni členi iz nje izpadejo, se lahko poruši celotna veriga. Vlogo plenilcev včasih z odstrelom divjadi prevzame človek, vendar težko dosega učinke naravnih mehanizmov, ki zagotavljajo ravnovesje v gozdu.
Rjavi medved je vsejed. Vsak dan zaužije vsaj 15 kg hrane. Mravlje so zelo pogosto na njegovem jedilniku. V času zimskega mirovanja izgubi od 30 % do 50 % telesne teže. Mladiči tehtajo le dobrega pol kg, odrasli samci pa lahko tehtajo do 300 kg .
Varovalni gozdovi varujejo in ohranjajo ekološko ravnovesje tam, kjer je še posebej občutljivo in ogroženo.
Strmo pobočje nad jamo Pekel porašča gozd, ki ima izrazito varovalno vlogo. Takšno vlogo opravljajo gozdovi, ki v zaostrenih ekoloških razmerah varujejo svoja rastišča in s tem sebe ter nižje ležeča zemljišča. Z gosto prepletenim koreninskim sistemom in krošnjami dreves ter obilnim opadom gozd preprečuje ali blaži učinke erozijskega delovanja vode, vetra, snežnih in zemeljskih plazov ter padajočega kamenja. V gorski krajini opravlja pomembno vlogo zaščite bivališč pred nevarnostmi, ki prežijo s strmih pobočij.
Gospodarjenje v varovalnih gozdovih je povsem podrejeno ohranjanju in krepitvi varovalne vloge. Pri tem s pospeševanjem pestrosti drevesnih vrst skrbimo za ustrezno strukturo in dolgoročno stabilnost gozda.
Varovalni gozdovi predstavljajo dobrih 8 % površine vseh slovenskih gozdov. Voda lahko tla zelo hitro spere, kar 10.000 let pa traja, da ponovno nastane 1 cm prsti izključno s preperevanjem matične kamenine.
