Jama Pekel je stara več kot 3 milijone let in je bila zatočišče že našim davnim prednikom, saj so v njej našli živalske in človeške kosti iz paleolitika. Jama Pekel je edina jama v Sloveniji, v kateri so našli ostanke pračloveka. Drugod so našli le orodje, orožje, ognjišča in druge sledove njegovega obstoja.
Domačini so že pred mnogimi stoletji dobro vedeli, da jama obstaja, vednar so se je bali. Bili so namreč prepričani, da temačna luknja v podzemlje ne more biti nič drugega kot vhod v pekel, prebivališče hudičev. Zato so ji tudi nadeli ime jama Pekel.
Začetki raziskovanja jame
Za prvo omembo in začetek urejanja jame je zaslužen zdravnik dr. Travber iz Žalca, ki je leta 1860 uredil jamo za obiskovalce in dal postaviti prve lesene brvi v začetnem delu jame. V drugi polovici 19. stoletja je za jamo izvedela širša javnost. Zasluge za to ima graški profesor Reibenschuh, ki je leta 1866 prvi strokovno raziskal jamo in kasneje svoje izsledke objavil v raznih publikacijah. Ponovno je zanimanje za jamo naraslo med leti 1890 in 1905, ko je za njo skrbel žalski tajnik Ivan Kač. Podpisi iz leta 1880 in pozneje dokazujejo, da so jamo v prejšnjem stoletju radi obiskovali, v njej naj bi prirejali celo zabave.
Urejanje jame za turiste
Jama je nato za nekaj časa utonila v pozabo, dokler je ni leta 1972 za obiske turistov usposobilo Turistično društvo Šemepeter v Savinjski dolini. Na njihovo pobudo so jo prvi raziskali jamarji iz Prebolda in Ljubljane. Pri raziskovanju jame se je leta 1969 smrtno ponesrečil mladi jamar Anton Suwa. V spomin nanj so v jami postavili spominko ploščo in po njem poimenovali Suwin rov.
Ko so jamarji raziskali jamo, so člani turističnega društva začeli napeljevati elektriko in urejati poti. Od takrat so zgradili in osvetlili več kot 1159 m varno urejenih poti. Leta 1997 so za obiskovalce odprli tudi del jame, ki je bil prej dostopen samo za jamarje. Tam je čudovit podzemni slap z dobrimi 4 metri vodnega padca, najvišji podzemni slap v Sloveniji, ki je obiskovalcem dostopen z neposredne bližine.
