(zgodbo nam je iz Obsotelja poslal Alojz – Slavko Toplišek)
Zgodba iz hmel'a
Bil je otožen jesenski dan, dan, ko se obiščejo zadnja domovanja naših rajnih, se jim v spomin prižge svečka in pokloni kakšen cvet.
Nekoč me je pot vodila na ta spokojni dan preko pokopališča v Braslovčah v Savinjski dolini. Tiho sem se sprehajal med grobovi in tu in tam prebiral, meni nepoznane priimke pokojnih. Nenadoma pa sem med mogočnimi spomeniki zgledal majhno in že zelo zbledelo kamnito ploščo z meni zelo znanim priimkom in imenom. Še letnici rojstva in smrti sem si ogledal, letnici, ki sta nemo govorili, da se je življenjska pot nesrečnega dekleta končala v njenem cvetočem dvajsetem letu.
Tukaj počiva Ana Jug, so bile vklesane besede, ki so me prepričale, da stojim pred zadnjim domovanjem dekleta, o kateri mi je mnogokrat pripovedovala moja mati.
“Časi so bili tedaj, pred drugo svetovno vojno še težji kot so danes;” vedno znova poudari moja mati, in nadaljuje: “v vročih avgustovskih dneh smo skoraj vsa dekleta s Kozjanskega, pa še kakšen fant zraven, komaj čakali dneva, da smo se odpravili proti Savinjski v hmel', v želji, da si zaslužimo kakšen dinar za zimske čevlje ali morda za židano ruto, s katero se bom potem slovesno odpravila v cerkev. Tudi tistega leta 1936, sprva ni nič kazalo, da bo kaj drugače. Po dobrih treh urah pešačenja, smo se zbrali na železniški postaji Grobelno in z nestrpnostjo čakali na vlak, ki nas bo popeljal do Celja, kjer so po navadi že čakali savinjski furmani, da nas hitro popeljejo do svojih hmeljišč. Nenadoma pa je izza vogala postaje proti čakajočim dekletom pristopil mlad moški, ki je med množico iskal znan obraz in glasno zaklical: “Ančka, kje si Ančka?”
“A mene iščeš?” se je iz skupine oglasilo mlado, rdečelično dekle, ki je v moškem spoznalo moža svoje sestre. “Tebe ja prav tebe sem moral poiskati,” je v vidni zadregi obstal moški in skušal nežno ujeti Ančniko roko v svojo dlan.
“Ja, kaj ti pa je!” je postalo dekletu kar malce nerodno, še posebej zato, ker so ljudje okoli potihnili in zvedavo zrli v mlad par. “No, ne vem, kako ti naj povem,” so sedaj besede mladega moža padale v nastolo tihoto;” še bolj ji je stisnil roko in skozi stisnjene ustnice skoraj nerazumljivo izdavil: “Tvoj, no, tvoj Lojzek je, je, no moram ti povedati, ponoči je umrl!” Mrtvo je ob tej novici padla Ančnika roka, katero je mlad moški nerodno izpustil in v ropotu prihajajočega vlaka so se izgubile njene tožeče solze, ki so objokavale fanta, ki bi moral kmalu postati njen ženin.
Dnevi so bili tistega leta zares peklensko vroči, in popoldne se je mladim dekletom, ki so mnogokrat s krvavečimi prsti na vso moč hitele obirati hmeljne kobulice v škaf, ki za čudo ni in ni hotel biti poln, vlekel v nedogled. Mlado Ančko pa je vse dni bolj kot sonce z neba žgala srčna rana, katera jo je pekla še bolj ponoči, ko se je žgoče sonce že davno skrilo za trojanskimi gorami. A svojo bolečino je skrivala sama zase, jo zaklepala v svoje srce in v delu iskala uteho. Še bolj pridno je s hmeljem polnila škaf za škafom, da se je ob večerih gospodar samo čudil njeni izjemni pridnosti. “Še dva dni,” si je govorila sama zase, “še dva dni, pa te bom lahko obiskala in ti položila na tvoj grob rdeče nageljne, ki sem jih na svojem vrtu čuvala samo zate!” si je govorila tistega večera, ko je malce zadaj, za razigrano druščino deklet šlo proti Savinji, da si v vodi malce ohladi svoje pregrete noge.
“Zakaj se pa ti nikoli ne smejiš?” jo je nenadoma vprašal domači sinek, ki se je zelo rad igral pri mladih dekletih. Fantič še ni imel polnih štirih let, a je bil zelo bister in nagajiv in so ga prav zato imela dekleta še toliko raje. “Kaj pa ti veš, dete nedolžno, kaj je svet!” mu je odvrnila in že hotela oditi naprej. A nenadoma je opazila začuden, skoraj preplašen fantičev pogled in zato, da bi ga pomirila in razveselila, ga je hitro ujela in si ga spretno zavihtela v “štuparamo”! Fantič je sedaj kar vriskal od veselja, ko je tekla za dekleti proti reki. “Tako, sedaj te bom pa poškropila!” je rekla Ančka prav veselo in se sklonila nad vodo, da si jo zajame med dlani in poškropi malega navihanca. “Ne bom te čakal do teme!” se je hotel fantič še naprej igrati in je začudeno gledal kaj se dogaja s tetico, ki se je z obrazom vse bolj bližala vodi Savinje. “Ančka, kaj se hecaš!?” so v strahu zavpila dekleta, ko je njeno telo plosko in brez življenja padlo v vodo. Nastal je vik in krik, ki je privabil tudi gospodarja in druge vaščane, ki so nesrečnega dekleta hitro potegnili iz reke. Nekdo, ki je bil vešč prve pomoči, se je še nekaj časa trudil ob njej, potem pa ji je za vedno zaprl oči, ki se še mrtve nekam zvedavo gledale proti nebu.
“Tiho je bilo slovo od nesrečnega dekleta na pokopališču v Braslovčah, saj so bili tedaj drugačni časi in je niso prepeljali v domačo faro, na domače pokopališče, kot bi bilo prav!” vedno znova zaključi svojo pripoved mati in nikoli ne pozabi dodati besed: “Jaz pa vem, da je prišel ženin po svojo nevesto!”