Tudi gospa Vera Nada mehtig iz Društva Zimzelen nam je posredovala nekaj svojih spominov na stare obirovske čase:
Hmelj Savinjsko zlato!
(spomine nam je poslala Vera Nada Mehtig)
Avgusta, ko se je pričela hmeljska sezona, to je obiranje zelenih kobulic, za mene majhno, suho dekletce ni bilo nič kaj prijetno. Zgodnje vstajanje, ko bi še bilo tako lepo ležati. Potem stati cel dan na soncu, brez sence in obirati.
Z mamo sva šli najprej k najbližjemu sosedu, da ni bilo zamere. Saj obiralcev je bilo vedno premalo. Raje so imeli domače, kot tuje. Ni nam bilo treba dajati hrane in nam kuhati.
Pri samem obiranju so bile zelo strogi, da ni bilo zraven kobulic preveč hmeljevega listja.
Podirati štange »hmeljevke«, tudi ni bilo lahko in jih polagati na tako imenovan križ. Bile so zelo težke. Privzdignil iz zemlje jo je štangar, tako so ga imenovali in to s posebno napravo, rekli so ji »hlapec«. Ko je hmeljevka ležala na križu, sva z mamo vsaka na svoji strani obirale kobulice. Košare sva imele privezane na pas. Polne košare smo stresali v vrečo. Dvakrat dnevno so prišli lastniki z vozom na katerem so bile štirioglate košare podobne zabojem, meriti hmelj. Za merjenje hmelja so imeli lesene ali pletene škafe. Iz naših vreč so vsipali hmelj v te priprave. Meriti bi morali brez tako imenovanega vrha, a se tega nekateri niso držali. Za te nabrane škafe si nato dobil »balete«. Ko je bil ves hmelj obran si moral še osmukati hmeljevke, kar pa ni bila lahka stvar, saj so bile zelo težke. To delo pa ni bilo plačano. Samo balete, ki si jih prinesel lastniku si dobil plačane. Cen za škaf obranega hmelja je bila določena že pred obiranjem hmelja.
Fotografije nam je odstopila ga. Vera Nada Mehtig:
