Svoje spomine nam je posredovala tudi domačinka Šempetranka ga. Marija Šere.
Spomini na obiranje hmelja
(spomine nam je poslala Marija Šere iz Šempetra)
Bila sem še otrok, ko sem spoznala, kako težavno je delo v hmelju. Stanovali smo v Šempetru, v Zadrugi. Spominjam se, da so že spomladi začeli prihajati delavci iz sosednjih krajev, ki smo jih imenovali sezonci, da bi zaslužili denar z delom v hmelju.
Najprej je bilo treba hmelj odkopati, obrezati, nato pa nazaj zagrebsti. Prišel je prvi maj in čas postavljanja hmeljevk. Sledilo pa je vezanje, »štrajfanje« in škropljenje proti bolezni. V avgustu pa se je začelo veselo obiranje. In sicer 13.avgusta so v Zadrugi vpregli vozove in hiteli na postajo po obiralke, ki so prišle od blizu in od daleč. Sedle so na voz s košaro na kolenih in veselo prepevale vso pot. Spominjam se, da jih je bilo največ s Krškega, Bizeljskega, Kozjanskega okoliša, nekaj tudi iz Prekmurja. Prihajali so večinoma isti obiralci in obiralke, med njimi tudi otroci. Spletle so se ljubezenske vezi, marsikateri so sklenili zakon, ki še danes drži.
Obiralo se je od jutra do večera. Po obiranju smo osmukali hmeljevke, katere so kasneje postavili v kopice.
Oče mi je dal košaro in me z obiralkami poslal obirat hmelj. Rekel mi je, naj pridno obiram, kajti več bom nabrala, več bom zaslužila. Obirala sem s starejšo in pridno gospo Tončko, ki me je med delom vedno spodbujala. Dejala mi je, da morava hiteti, da ne bova zadnji v vrsti, saj bova potem ves dan na soncu. Mene pa je zjutraj zeblo, opoldan mi je sonce sedlo za vrat, zvečer so me komarji pikali,…
Najbolj pa sem bila žalostna, ko je deževalo. Takoj po tem sem morala namreč nazaj obirati. Hmelj je bil po dežju najbolj oster, moji prsti pa vsi porezani, kasneje tudi poviti in tako še bolj okorni. Toda gospa Tončka me je znala potolažiti, s koščkom peciva, po kosilu. Takrat so moji prsti postali hitrejši, a ne za dolgo.
Hmelj, ki ni bil lepo obran in med katerim so se pojavile pleve, je merec stresel na platno in treba ga je bilo prebrati. To se je nekega mrzlega jutra po dežju zgodilo tudi meni. Bila sem žalostna in brez volje do obiranja.
Hmelj so merili z velikimi koši iz jute. Za vsak poln škaf si dobil eno baleto. Moje baletke mi niso trgale žepov, saj jih je bilo premalo, le 7-10 na dan. Včasih sem kakšni obiralki prinesla vode, pa mi je padla v košaro kakšna pest hmelja za zahvalo in vzpodbudo. Toda iz leta v leto je bilo več polnih škafov, več balet in več denarja. Tega sem porabila za knjige in obleko.
Bilo so težki časi, ostali pa so lepi spomini na prijetno druženje, razumevanje, smeh in petje. Tudi kakšna harmonika se je našla in med obiralci tako ni manjkalo plesa.
Pa še foto utrinek od leve proti desni:
ga. Šalej, Zmrzlak, Čufer in Brglez (poslala ga. Čufer) 