Svoje spomine
nam je iz Obsotelja poslala ga. Jožefa Žaberl Ratajc.
Ta
slika me spominja na moja mladostna leta v hmelju, ko smo se zbrale sovaščanke
Sv. Štefan občine Šmarje. Doma nas je bilo pet otrok s srednjo veliko kmetijo.
Vendar je bilo treba misliti kako priti do zaslužka, ker smo bile vse tako
naučene od staršev. Tista leta so bile prvi zaslužek borovnice ter seveda po
15. avgustu še obiranje hmelja. Že pred menoj so hodile obirat starejše sestre,
nato pa še medve z mlajšo sestro. Ko nas je vodja zbrala je prišel čas za
pripravo oblek ter košare za obiranje hmelja. Nato smo se zbrale in pešačile na
postajo Grobelno, od tam z vlakom do Celja in tam smo presedle do Žalca. Tam
nas je pričakal gospodar z vozom ter odpeljal v vas Podlog. Tam nas je z
veseljem pričakala gospodinja, naša sovaščanka, ker je bil gospodar vdovec.
Počutile smo se kot doma. Ko je bila nedelja so nama prišle starejše sestre, že
poročene, pomagat obirat ter spomine obujat. Bilo mi je lepo, ker ni bilo hudo,
samo za zaslužek mi je šlo. Zmogle smo vse, ena več, druga manj, pa je minilo
14 dni ter drugo leto spet. In ta spomin mi je ostal od 1963 – 65 leta na
zeleno zlato, ki ga vedno rada povem.
Fotografija je nastala med letoma 1963 in 1965
Od leve:
Micka, Mimika,
Milka,
Erika, Jože na sredini
snaha od
gospodarja,
od srede na
desno
Ančka, Neža,
Meri, Mici,
Tinka,
Jožica, Tinika,
Čepe Danica,
sin od snahe,
Danica,
Cilka, Gušlj.
Obiralke
– sestrične!
V
kraju zelenega zlata
dekleti
mladi, ki obirata
po
pridnih rokah se pozna,
da obrati zna.
Na
prste lepi se jima
grenka
zelena roža
mošnjiček
poln balet
okrog
vratu ju boža.
Okrog
pasu »korpica« visi
vesela
roka obirati hiti
od
rosnega jutra
do
temne noči.
Ko se
pa stemni
hitro
počivati hiti,
da si
nabere spet
za
drugi dan novih moči.
Saj na
mlademu licu
se
pozna, da ne šteje
vreč,
ne »štang« samo
svojo
moč pokazati zna.
Jožica in Danica
Pri Pirši!
Že starejša sem postala, dve let kasneje se sosedu
Jožetu in Mariji v Podlog se podala. Na njihovi njivi okoli »štange« zelenega
zlata obiralke so pokazale, da njihove roke so delovne. Takrat še strojev ni
bilo, se je delo na roke obesilo. Hmelj na roke obirale ter »štange« na križ
podirale. Čez dan smo se nadelale in zvečer na skednju v »slamci« zaspale ter v
jutranji rosi vstale. Tudi moj fant, sedanji mož, mi je pomagat prišel, da me
je potem okoli vratu objel!
Na to se je tisto leto 1966 zame obiranje končalo
in tisti moj mošnjiček se je za skromno poročno obleko dalo. Sem se jeseni
poročila ter nič v hmelj nisem hodila.
Ostal mi je lep spomin na obiranje
hmelja od začetka do zaključka zelenega zlata, ker ta čas marsikdo dobro pozna.
Od leve: Rozika,
Tinka, Zinka,
Pepca, Neža, Jožica ter sestrična Danica.
Fotografija je nastala med letoma 1963 in 1965