»Glejte jo, Savinjsko dolino, biser Štajerja!
Preprežena je z ličnimi trgi in gosto obljudenimi vasmi. Stopi na višek, ozri
se po njej, videl boš, koliko lepih in belih hramov Božjih lesketa se med
prijaznimi livadami, tako po nižavi kakor visoko nad teboj!
Poslušaj
ljudstvo, ki govori milo donečo slovensko besedo, spoštujte svoj materni jezik!
To ljudstvo je krepko, v značaj vztrajno, priljudno s tujci in po stari
slovanski šegi, gostoljubno. In to je slovenska zemlja! Na Slovenskem dom je
moj!« (Ivan Gaberšek, 1888)
Boris
Pasternak
OPOJNOST
Pod
vrbo, z bršljanom objeto,
varna
pred ihto dežja,
ogrnil
sem plašč čez ramena,
nalahno
te k sebi privil.
Ne,
niso bršljanovi listi,
to
hmelj je!
Razgrniva
suknjo tedaj,
Pod
gosto, opojno zelenje.
(prev.
Janez Žmavc)
Naslovica
Zgodilo se je v zadnjih dveh desetletjih preteklega
stoletja. V Spodnji Savinjski dolini je rž in pšenico zamenjala majhna in
nebogljena stvarca, ki je spomladi začela lesti iz tal brazd rahlo razorane
njive, opirajoča se že od vsega začetka na več metrov visoke, gladke hmeljevke,
kasneje »oštrenfana« in vsa zelena ter polna lepih listov, je hitro rastoča
kmalu dosegla zgornji konec droga in v drugi polovici avgusta dozorela. Torej,
če se v poletnem času pelješ z avtom iz Celja proti Žalcu in si ogledaš
pokrajino okoli Polzela, Petrovč, Prebolda, Braslovč, Vranskega, Šempetra,
Žalca ter ostalih mičnih krajev in selišč med »Poljanci«, tedaj se lahko hitro
prepričaš, da je tu prava domovina hmelja. Voziš se med samimi zelenimi vrtovi;
toda ti vrtovi niso prav nič podobni drugim našim vrtovom, ki jih krasijo in
lepšajo le nizke, pritlikave rastline in cvetlice.
Januar
Sredi avgusta pride čas, ko je treba hmelj obrati. Pri
tem je bilo nekoč potrebno toliko pridnih rok, da za to delo niso zadoščali
samo domačini. Iz daljnega hrvaškega Zagorja, iz Zgornje Savinjske doline,
Dolenjske, Posavja in od drugod so prihajali z vlaki, z vozovi, pa tudi peš
cele karavane obiral in obiralcev. Po podedovani tradiciji vsako leto iz iste
hiše v isto vas, k istemu hmeljarju.
Februar
Pri obiranju je bilo potrebno hmeljevko izruvati in jo po
vsej dolžini položiti na tla preko brazd ali pa nasloniti v križ. Pri tem so
rastlino, ki se je prej dolge mesece vila okrog svoje opore in se je tesno
oprijemala, odtrgali od hmeljevke. Tako so rumenkasto zelene, krivuljaste in
aromatično dišeče hmeljske cvetove lažje trgali in brali v pletene »korbce«.
Marec
Ženske in
moški, dekleta in mladeniči, borno oblečeni, vsak s svojo košaro v roki, so
obirali hmelj. Kdo ga bo nabral več? Koliko hmeljskih škafov, ki so merili 25
litrov, je nabrala obiralka? Vrsta takšnih in podobnih vprašanj se nam pojavlja
ob pogledih na te stare fotografije. Trdo in garaško delo je dalo v težkih
časih vseeno lep, prijeten in dokaj hiter zaslužek.
April
pletna obiralka je lahko napolnila v enem dnevu tudi do 20 škafov. Iz
vreč, ki jih je napolnila čez dan, so izmerili koliko škafov je nabrala. Za
vsako vrečo je prejela primerno število »balet« kot potrdilo, plačo pa po
končanem obiranju, ki je ponavadi trajalo dva do tri tedne.
Maj
Ko je bil hmelj obran in so obiralke ter obiralci
zapustili hmeljišča, so polja nudila povsem drugačno sliko. Kot bojišče po
končani bitki. Pravi nered. Od svojih rastlin oropane so hmeljevke razmetane
kakor lafete razbitih topov osamelo štrlele iz zemlje. Ponekod si lahko videl
jame, kot da bi jih izkopale topovske granate, drugod pa so bile nagrmadene
visoke kopice hmeljskih rastlin, ki so kot pobiti sovražnikovi vojaki ležali
vse povprek po polju.
Junij
Prizor s posnetka nam kaže hmeljarski sejem v
Braslovčah leta 1901. Ko so hmeljarji svoj pridelek dovolj osušili so ga na
sejmih ponudili »prekupčevalcem«. Savinjski hmelj so trgovci zelenega zlata
zelo cenili, o čemer nas lahko prepriča tudi posebna blagovna znamka
»Južnoštajerski hmelj – Savinjska dolina«, ki so jo na pobudo Južnoštajerskega
hmeljarskega društva iz Žalca, savinjski hmeljarji uvedli leta 1908.
Julij
V velikanskih vrečah je romal nabrani hmelj k
»prekupčevalcu« ali v Žalec ali prek tujega kupca. Ti so, preden so
pridelovalcu izplačali kupnino neusmiljeno prerezali vrečo za vrečo v sredini,
da se je vsul suh hmelj na dan, in mu pregledali kakovost ter določali
vrednost. Ob dobrih letinah so se peljali po savinjski železnici, kakor
povodenj, velike kompozicije s hmeljem, doma pa so ostajali »veliki milijoni
denarja«. In kako ne bi ob dobrih kupčijah kazali zadovoljnih obrazov prodajalci
in kupci, kot to lahko vidimo na tej sliki?
Avgust
Ko so bile v pozni jeseni vse izsušene rastline
požgane in hmeljevke postavljene v kopice, se je preko hmeljskih nasadov vlekla
melanhonlija dolgih jesenskih večerov. Pravo nasprotje poletnim mesecem, ko je
imel človek občutek, da so po celi rodovitni dolini, kot po točno določenem
načrtu razpostavljeni vojščaki sveže in vesele vojske kralja Matjaža. Vsi v
zelenju in cvetju, visoki in sloki, so s svojo mirnostjo in nepremičnostjo razodevali
samozavest in ponos tistih, ki so negovali hmelj – rastlinico, ki je »vrela« od
spodaj navzgor k višjemu, lepšemu in močnejšemu.
September
V žalskem trgu se je rodila
marsikatera domislica, tudi za pridelavo hmelja. Takratni sodobniki so o
začetkih hmeljarstva zapisali »Žavska
okolica je prva, ki se je pričela s hmeljarstvom pečati. V novem Celji od
grajščine kaj proti Savinji vidiš nekaj oralov zemlje za hmeljarstvo
porabljene. Grajščinski oskrbnik g. Pilger – je jako izveden in praktičen mož v
poljedelstvu in na bližnje okoličane veliko vpliva. Tako je pred 4 leti
pregovoril tudi tukajšnjega g. Havzenbihlerja in Žigana, da sta pričela hmelj
gojiti in glej, čeravno je iz začetka dokaj dela in plačila stalo, vendar se
njima je to delo priljubilo tako, da vsako leto hmeljsko zemljišče razširita,
pa tudi vsako leto tisoč goldinarjev pridobita, če je letina in cena le
nekoliko ugodna.« Slovenski gospodar, 29.1.1880
Oktober
»Okolica župnije Vranske je zdravju ugodna; le dež jo prepogosto
nadleguje, ki ga priženo vetrovi iz jugo-zapadne strani. Nevihte so, ako
nastanejo, kar kmalu odmaknejo temu kraju. V teku dvajsetih let padla je toča,
povprek računjenom vsaka tri leta, čestokrat napravila je pač ogromno škodo!
Velik del nezgode pripisovati je golim, posekanim svoje naravne košate hoste
oropanim vrhovom, ob katerih so se prej točonosni oblaki navadno razsuli, dočim
imajo zdaj prosto pot v plodovito našo dolino. Zemeljska rast je, posebno po
dolini, rodovitna in rodi vse vrste pridelkov spodnjega Štajerja, žitne sočivne
in sadne. Zadnjih pet let pričela se je tudi živahna hmeloreja, ki pa zaradi
neprenehoma stisnjene cene hmelja skoro da ne bode obstala. (Ivan Gaberšek, 1888)
November
Nad hmeljskimi nasadi, na terasi Boljske, leži
nekoč znano turistično naselje Prebold. Središčnemu delu, ki so ga stari
»Šempavčani« še v začetku tega stoletja imenovali Cerkveni trg, je dala
največji pečat trgovska družina Zanierjev. Že v drugi polovici preteklega
stoletja so Zanierji poskrbeli, da je kraj dobil vozno pot proti Dolenji vasi,
novo žzpno cerkev, na osrednjem delu trga pa kip Matere Božje in poštno stavbo
(danes sedež KS). V Zanierjevi hiši, ki jo domačini poznajo pod imenom »pri
Ceneri«, je bil dolga leta pred drugo svetovno vojno prvi hotel v kraju, ki je
s tenis igriščem in plavalnim bazenom ob Izvirnici ter svežim zrakom z bližnjih
vzpetin, tujim in domačim gostom ponujal lepe možnosti za preživetje
dopustniških dni. Seveda je k prijetnemu vzdušju gostov pripomoglo tudi pivo,
narejeno iz domačega hmelja.
December