Svoje spomine nam je
iz
Obsotelja poslala ga. Pepca Kovač.
Bila je ena iz vasi, ki nas je
skupaj zbrala od dvanajst do petnajst obiralk. Začelo se je na veliko mašo, to
je 15. Avgust. Med seboj smo se dogovorile, da gremo na vlak proti Celju in
naprej proti Savinjski dolini. Obiralci so prihajali iz vseh krajev. Bilo je
veliko ljudi, ki so radi hodili obirat hmelj. Ker ni bilo drugega zaslužka, kot
obiranje hmelja nam je to veliko pomenilo.
Bila sem stara nekaj čez 10 let,
ko sem šla z mamo v Savinjsko dolino. Naša organizatorka nas je pripeljala v
Šempeter k večjemu gospodarju. Hmelj obirat na njive nas je peljal gospodar s
konji na velikem senenem vozu.
Na vozu so se peljali fantje in
dekleta, vožnja je trajala do ene ure. Med vožnjo so z veseljem prepevali. Bilo
je veliko dobre volje in smeha. Peljali smo se iz Šempetra do Polzele.
Hmelj smo začeli takoj pridno
obirati, da smo kaj zaslužili. Bil je to pravzaprav edini zaslužek za
jesenske obveznosti – šolske
potrebščine. Čas obiranja je trajal nekako do štirinajst dni. Delali smo cele dni od zgodnjega jutra do
poznega večera. Spali smo na poslopju hleva na podstrešju. Ko smo končali delo
smo se vrnili domov in načrtovali spet za drugo leto.